Kot fant s kmetije se z živalmi srečuje že od zgodnjega otroštva: »Ko sem bil star dvanajst ali trinajst let, sem v naročje vzel srninega mladiča, ki je bil poškodovan med košnjo. Tako se je začelo in ta klic v meni še vedno traja. V otroštvu mi je skrb za živali nadomeščala igrače. Ko sem nekoliko odrasel, sem začel načrtno iskati živali, ki so potrebovale pomoč. Vse to me je pripeljalo do tukaj, kjer smo zdaj. Imamo zebro, noja, kamelo, lamo, medveda, rakune, divje svinje, indijske ježevce, različne vrste ptic in številne druge živali. Med njimi tudi redke himalajske tare, na kozoroge spominjajoče divje koze ter pekarije, majhne ameriške divje svinje.«

Gospod Rožanec, ki se ga je prijelo ime »Mati Tereza za divje živali«, prihaja do novih primerkov na različne načine. Ni mu treba dosti delati na tem, saj glas o njegovem altruističnem poslanstvu sega daleč naokoli. Posamezniki, živalski vrtovi, gozdarji, veterinarji, cirkusi …, ga sami kličejo. Z vseh koncev, tudi iz širše Evrope.

Ob klicu opišejo, kje se poškodovana žival nahaja in v kakšnem stanju je. Nekaterim žal ni več pomoči. Glede ostalih se je treba v hipu odločiti, kako in kdaj jo prevzeti, kako jo pripeljati v varno zatočišče in začeti z rehabilitacijo.

Ena izmed ključnih vej Inštituta GWARI je namenjena prav sistematizaciji in nadgradnji procesa pridobivanja divjih živali. S fokusiranim in načrtnim zbiranjem sredstev bomo lahko opravili več dela in pomagali večjemu številu divjih živali, da ne bo več prihajalo do ekscesnih primerov.